Search form

2 Mojzes 13

Prvorojenci – Bogu posvečeni

1Gospod je govoril Mojzesu: 2»Posveti mi vse prvorojeno! Kar koli je prvorojeno pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje.«

3Mojzes je rekel ljudstvu: »Spominjajte se tega dneva, ko ste odšli iz Egipta, iz hiše sužnosti; kajti z močno roko vas je izpeljal od tod Gospod; ne jêjte torej nič kvašenega! 4Danes odhajate, v mesecu abibu. 5In ko te pripelje Gospod v deželo Kanaancev, Hetejcev, Amorejcev, Hevejcev in Jebusejcev, o kateri je prisegel tvojim očetom, da ti jo dá, deželo, v kateri teče mleko in med, tedaj opravljaj v tem mesecu ta obred! 6Sedem dni jej opresnike, sedmi dan pa naj bo praznik za Gospoda! 7Opresnike jej sedem dni in po vsej tvoji pokrajini naj se ne vidi pri tebi nič kvašenega in nič kvasu! 8In svojemu sinu na ta dan sporočaj: ‚To je zaradi tega, kar je Gospod storil zame, ko sem šel iz Egipta.‘ 9Bodi ti za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, zato da bo postava Gospodova v tvojih ustih! Kajti z močno roko te je izpeljal Gospod iz Egipta. 10Spolnjuj to naredbo od leta do leta ob času, ki je zanjo določen!

11Ko te pripelje Gospod v deželo Kanaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom, in ko ti jo dá, 12tedaj odloči za Gospoda, kar koli je prvorojeno! Tudi vsak prvenec tvoje živine, če je samec, je Gospodov. 13Vsakega prvenca osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlomi tilnik! Odkupi pa pri svojih sinovih vsakega prvorojenca človekovega! 14In če te nekega dne tvoj sin vpraša: ‚Kaj je to?‘ mu odgovori: ‚Z močno roko nas je izpeljal Gospod iz Egipta, iz hiše sužnosti. 15Ko se je branil faraon nas odpustiti, je ubil Gospod vse prvorojence v egiptovski deželi od prvorojenca človekovega do prvenca živine; zato darujem Gospodu vse, kar je prvorojeno, če je samec, in odkupujem vsakega prvorojenca svojih sinov. 16In naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, da nas je Gospod z močno roko izpeljal iz Egipta.‘«

5. Odhod proti Rdečemu morju

Odhod Izraelcev

17Ko je faraon ljudstvo odpustil, jih Bog ni peljal po potu proti deželi Filistejcev, dasi bi bil najbližji. Bog je namreč dejal: »Da bi se morda ljudstvo ne skesalo, ko bi videlo vojsko, in se ne vrnilo v Egipt!« 18Zato je Bog obrnil ljudstvo po potu proti puščavi ob Rdečem morju. In v vojnem redu so odšli Izraelovi sinovi iz egiptovske dežele.

19Mojzes je vzel Jožefove kosti s seboj; kajti ta je s prisego zavezal Izraelove sinove, govoreč: »Gotovo vas bo Bog obiskal, takrat moje kosti odnesite od tod s seboj!« 20Odrinili so iz Sukota in se ušotorili v Etamu ob puščavi. 21Gospod pa je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po potu, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil, da so mogli hoditi podnevi in ponoči. 22Ni se umaknil izpred ljudstva oblačni steber podnevi, ne ognjeni steber ponoči.

Ekumenska izdaja

© 1974 Združene svetopisemske družbe, © 1974 United Bible Societies

More Info | Version Index