Search form

1 Mojzes 19

Nravna popačenost in uničenje Sodome

1Oba angela sta tedaj prišla v Sodomo na večer, ko je Lot sedel pri sodomskih vratih. Ko ju je Lot zagledal, je vstal, jima šel naproti ter se poklonil z obličjem do zemlje. 2Potem je rekel: »Prosim, gospoda, stopita v hišo svojega služabnika, da prenočita, in si umijeta noge! Jutri zarana pa bosta vstala in šla svojo pot.« Toda odgovorila sta: »Ne, ampak na cesti bova prenočila.« 3Pa ju je zelo silil, tako da sta stopila k njemu in prišla v njegovo hišo. Potem jima je napravil večerjo ter spekel opresnikov in sta jedla.

4Nista pa še legla spat, ko so meščani, sodomski moški, obstopili hišo, dečki in starci, vse ljudstvo do zadnjega moža. 5Klicali so Lota in mu govorili: »Kje sta moža, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo!« 6Lot je tedaj šel k njim pred vrata, a zaprl duri za seboj. 7Potem je rekel: »Nikar, bratje moji, prosim, ne delajte hudega! 8Glejte, prosim, imam dve hčeri, ki še nista spoznali moža. Nji pripeljem k vam, da storite z njima, kar se vam poljubi. Samo tema možema ne smete nič hudega storiti, ker sta prišla v senco moje strehe.« 9Odgovorili so: »Poberi se od tod!« in rekli: »Ta je sem prišel kot tujec in bi smel že soditi? Storimo ti zdaj še kaj hujšega kot onima!« In pritiskali so silno na Lota in bili vedno bolj blizu, da bi vlomili vrata. 10Tedaj sta stegnila moža roke in potegnila Lota k sebi v hišo ter zaprla duri. 11Moške pa, ki so stali pred hišnimi vrati, male in velike, sta oslepila, tako da niso mogli najti vrat. 12Nato sta rekla moža Lotu: »Koga še imaš tukaj? Zeta ali sinove ali hčere ali kogar koli imaš v mestu, odpelji jih iz tega kraja! 13Kajti pokončala bova ta kraj, ker je njih vpitje veliko pred Gospodom. Zato naju je Gospod poslal, da ga pokončava.« 14Tedaj je šel Lot ven in govoril s svojima zetoma, ki sta mislila vzeti njegovi hčeri, in rekel: »Vstanita, pojdita iz tega kraja! Kajti Gospod bo to mesto pokončal.« Toda zeta sta mislila, da se šali.

15Ko pa je zasvitala jutranja zarja, sta angela silila Lota z besedami: »Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta še doma, da ne zgubiš življenja zaradi hudobije tega mesta!« 16Ko se je še obotavljal, sta prijela moža njega, ženo in obe hčeri za roko, ker mu je Gospod prizanesel, in ga peljala ven ter izpustila zunaj mesta. 17Ko sta jih peljala na plano, je eden rekel: »Reši se, gre za tvoje življenje! Ne oziraj se nazaj; ne ustavljaj se nikjer v pokrajini! V gorovje se reši, da ne zgubiš življenja!« 18Lot pa jima je odgovoril: »Ne tako, Gospod! 19Glej, prosim, tvoj služabnik je našel milost v tvojih očeh in veliko je tvoje usmiljenje, ki si mi ga skazal, da si mi rešil življenje. Toda jaz se ne morem rešiti na gorovje: mogla bi me zadeti nesreča in bi moral umreti. 20Glej vendar, tu blizu je mesto, kamor bi mogel uteči. In majčkeno je: naj se, prosim, tja rešim – ni li majčkeno –, da ostanem pri življenju.« 21Rekel mu je: »Glej, ozrl sem se nate tudi v tem, da ne razdenem mesta, o katerem si govoril. 22Reši se hitro tja! Kajti ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.« Zato se je imenovalo to mesto Segor.

23Sonce je vzhajalo nad zemljo, ko je Lot prišel v Segor. 24Tedaj je Gospod dežil nad Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj od Gospoda, z nebes. 25In razdejal je ta mesta in vso pokrajino, tudi vse prebivalce teh mest in rastlinstvo te zemlje. 26Njegova žena pa se je ozrla nazaj in je postala solnat steber.

27Abraham pa je odrinil zgodaj zjutraj na kraj, kjer je stal pred Gospodom. 28Ozrl se je proti Sodomi in Gomori in proti vsej zemlji te pokrajine; in glej, ko je pogledal, se je dim dvigal s pokrajine, kakor dim iz peči.

29Pri tem, ko je Bog uničil mesta te pokrajine, se je spomnil Bog Abrahama ter spravil Lota proč od razdejanja, ko je razdejal mesta, ki je v njih Lot prebival.

Lotove hčere; rod Moabcev in Amoncev

30Lot je potem šel iz Segora navzgor in se naselil na gorovju; tudi obe hčeri sta bili z njim; bal se je namreč ostati v Segoru. Bival pa je v neki votlini, on in obe hčeri.

31Tedaj je rekla starejša mlajši: »Najin oče je star in ni moža v deželi, ki bi se nama mogel približati po navadi vsega sveta. 32Dej, dajva očetu piti vina in pojdiva k njemu, da obudiva zarod iz svojega očeta!« 33Dali sta torej tisto noč očetu piti vina. Potem je šla starejša in legla k očetu. Pa ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala. 34Naslednji dan je rekla starejša mlajši: »Glej, ležala sem preteklo noč pri očetu; dajva mu tudi nocoj piti vina, potem idi ti in pojdi k njemu, da ohraniva zarod po svojem očetu!« 35In dali sta tudi tisto noč očetu piti vina. Potem je vstala mlajša ter legla k njemu. Pa ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala. 36Tako sta spočeli obe Lotovi hčeri od svojega očeta. 37Starejša je rodila sina in ga imenovala Moaba; ta je bil oče današnjih Moabcev. 38Tudi mlajša je rodila sina in ga imenovala Ben-ami; ta je bil oče današnjih Amoncev.

Ekumenska izdaja

© 1974 Združene svetopisemske družbe, © 1974 United Bible Societies

More Info | Version Index