Search form

4 Mojzes 14

Upor in kazen

1Tedaj je vsa občina zagnala krik in vik, in ljudstvo je jokalo tisto noč. 2Vsi Izraelovi sinovi so godrnjali zoper Mojzesa in Arona in vsa občina jima je govorila: »O da bi bili umrli v egiptovski deželi ali da bi umrli v tej puščavi! 3Zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? Naše žene in naši otroci bodo v plen. Ali ni bolje za nas, da se vrnemo v Egipt?« 4In govorili so drug drugemu: »Postavimo si poglavarja in vrnimo se v Egipt!«

5Mojzes in Aron sta tedaj padla na svoje obličje pred vso zbrano občino Izraelovih sinov. 6Nunov sin Jozue pa in Jefonov sin Kaleb, ki sta bila tudi med ogledniki dežele, sta pretrgala svoja oblačila 7in rekla vsej občini Izraelovih sinov: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je zelo lepa dežela. 8Če nam je Gospod naklonjen, nas bo pripeljal v to deželo in nam jo dal, deželo, v kateri teče mleko in med. 9Le ne upirajte se Gospodu in ne bojte se ljudstva te dežele! Kajti kakor kruh jih bomo pojedli. Brez obrambe so ostali. Z nami pa je Gospod. Nikar se jih ne bojte!«

10Tedaj ju je vsa občina mislila posuti s kamenjem. Toda veličastvo Gospodovo se je prikazalo nad shodnim šotorom vsem Izraelovim sinovom. 11Gospod pa je rekel Mojzesu: »Doklej me bo zaničevalo to ljudstvo? Doklej mi ne bodo verjeli kljub vsem znamenjem, ki sem jih storil med njimi? 12Udarim jih s kugo in jih iztrebim, iz tebe pa naredim narod, večji in mogočnejši, kakor je ta.«

13Mojzes je rekel Gospodu: »Če Egipčani to slišijo, saj si s svojo močjo odpeljal to ljudstvo iz njihove srede, 14bodo povedali prebivalcem te dežele. Slišali so, da si ti, Gospod, sredi tega ljudstva, da se ti, Gospod, razodevaš iz oči v oči, da tvoj oblak stoji nad njimi in da ti hodiš pred njimi podnevi v oblačnem stebru in ponoči v ognjenem stebru. 15Ako torej to ljudstvo pokončaš kakor enega moža, bodo narodi, ki so slišali glas o tebi, rekli: 16‚Ker Gospod ni mogel pripeljati tega ljudstva v deželo, ki jim jo je s prisego obljubil, jih je pomoril v puščavi.‘ 17Naj se torej tvoja moč, Gospod, zdaj poveliča, kakor si govoril: 18‚Gospod je prizanesljiv in velik v milosti, odpušča krivdo in hudobijo; vendar pa nikakor ne pušča brez kazni, ampak pokori krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega roda.‘ 19Odpusti, prosim, krivdo tega ljudstva po svojem velikem usmiljenju, kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj!«

20Gospod je rekel: »Odpuščam po tvoji besedi. 21Toda kakor resnično živim in bo z Gospodovim veličastvom napolnjena vsa zemlja: 22Vsi ti možje, ki so videli moje veličastvo in moja znamenja, ki sem jih storil v Egiptu in v puščavi, pa so me vendar že desetkrat skušali in niso poslušali mojega glasu, 23nikakor ne bodo videli dežele, ki sem jo s prisego obljubil njihovim očetom. Nihče od vseh teh, ki so me zaničevali, je ne bo videl. 24Svojega služabnika Kaleba pa bom, ker je bil drugega duha in mi bil popolnoma zvest, pripeljal v deželo, ki jo je že obhodil, in njegov zarod jo bo dobil v delež. 25Amalečana in Kanaanca pustite bivati v dolini! Jutri se obrnite in odrinite v puščavo po potu proti Rdečemu morju!«

26Gospod je govoril Mojzesu in Aronu: 27»Kako dolgo naj še traja, da bo ta hudobna občina godrnjala zoper mene? Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov, s katerim so godrnjali zoper mene. 28Povej jim: ‚Kakor resnično živim,‘ pravi Gospod, ‚kakor ste glasno govorili pred menoj, resnično, tako vam bom storil! 29V tej deželi bodo popadala vaša trupla, vsi, kar vas je bilo preštetih po vsem vašem številu od dvajsetih let in više, ki ste godrnjali zoper mene. 30Nikakor ne pridete vi v deželo, za katero sem svojo roko povzdignil k prisegi, da vam bom dal prebivati v njej, razen Jefonovega sina Kaleba in Nunovega sina Jozueta. 31Vaše otroke, o katerih ste dejali, da bodo v plen, pa popeljem tja in spoznali bodo deželo, ki je vi niste marali. 32Vaša trupla pa bodo popadala v tej puščavi. 33Vaši sinovi bodo pastirjevali po puščavi štirideset let in se pokorili za vašo nezvestobo, dokler ne razpadejo vaša trupla v puščavi. 34Kakor je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset dni, se boste pokorili za svoje krivde štirideset let, za vsak dan eno leto, tako da spoznate, kaj to pomeni, če se od vas umaknem. 35Jaz, Gospod, sem govoril! Resnično, to bom storil vsej tej hudobni občini, ki se je zbrala zoper mene: v tej puščavi bodo shirali in tu pomrli.‘«

36Možje pa, ki jih je Mojzes poslal ogledovat deželo in ki so po vrnitvi zapeljali vso občino, da je godrnjala zoper njega, s tem, da so razvpili deželo, 37ti možje, ki so grdo razvpili deželo, so umrli udarjeni pred Gospodom. 38Nunov sin Jozue pa in Jefonov sin Kaleb sta ostala pri življenju izmed onih mož, ki so šli ogledovat deželo.

39Mojzes je povedal te besede vsem Izraelovim sinovom in ljudstvo se je silno užalostilo. 40Drugo jutro so zgodaj vstali ter šli na vrh pogorja in rekli: »Glej, tu smo, hočemo iti v kraj, o katerem je Gospod govoril; saj smo se res pregrešili.« 41Mojzes pa je rekel: »Zakaj le hočete prestopiti Gospodovo zapoved? Ne bo vam uspelo. 42Ne hodite! Kajti Gospoda ni v vaši sredi; sicer vas vaši sovražniki pobijejo. 43Kajti Amalečan in Kanaanec sta ondi pred vami in padli boste pod mečem; ker ste se odvrnili proč od Gospoda, zato Gospod ne bo z vami.«

44Pa so vendar v svoji prevzetnosti šli na vrh pogorja. Toda skrinja Gospodove zaveze in Mojzes se nista ganila iz taborišča. 45Tedaj sta prišla Amalečan in Kanaanec, ki sta prebivala na onem pogorju, ter jih pobila in razkropila tja do Horme.

Ekumenska izdaja

© 1974 Združene svetopisemske družbe, © 1974 United Bible Societies

More Info | Version Index