Search form

Djánje 7

VII. TÁL.

I. Števanova I. predga 1–53.

II. Smrt 54–60.

I.

1Erkao je pa te víšešnji pop: jeli se eta tak májo? 2On je pa erkao: možjé brátje i očeve, poslüšajte. Bôg dike se je skázao oči našemi Ábrahámi bodôčemi vu Mešopotámii prvle, liki je prebívao vu Háráni. 3I erkao njemi je: idi vö z tvoje zemlé i tvoje rodbine, ino idi vu zemlo, štero ti pokážem. 4Teda vö idôči z zemlé Haldeánske, prebívao je vu Háráni. I od tistec po smrti očé njegovoga prinesao ga je vu eto zemlo, vu šteroj ví zdaj prebívate. 5I nej njemi je dáo öročíne vu njê ni eden stopáj; nego njemi je obečao, ka njemi jo dá na ládanje, i semeni njegovomi po njem, gda je ešče nej méo siná. 6Etak je pa gúčao Bôg: ka bode semen njegovo tüho vu lückoj zemli, i pod slüžbo je vržejo, i hüdo bodo ž njim činíli štiri stô lêt. 7Ali tisto lüdstvo, šteromi bodo slüžili, bom jas sôdo, velí Bôg. I po tom bodo vö šli, i slüžili bodo meni na etom mesti. 8I dáo njemi je zákon obrizávanja. I té je porôdo Ižaáka, i obrezao ga je na ôsmi dén, i Ižaák Jákoba, i Jákob dvanájset patriárke. 9I pátriárke nevoščéni bodôči, ôdali so Jožefa vu Egiptom. Ali Bôg je bio ž njim. 10I oslôbodo ga je ze vsê nevôl njegovi, i dáo njemi je miloščo i modrôst pred Farao králom Egiptomskim; i postavo ga je voja nad Egiptomom i cêlov hižov svojov. 11Prišao je pa glád na cêlo zemlo Egiptomsko i Kánaánsko, i velika nevola; i nej so najšli hráno očeve naši. 12Gda bi pa čüo Jákob ka je silje v Egiptomi, vö je poslao očeve naše oprvič. 13I ob drügim spoznao se je Jožef od bratov svoji, i očivesni je postano Farao Králi národ Jožefov. 14Poslao je pa Jožef i prízvao je očo svojega Jákoba i vso rodbino njegovo sedemdesét i pét düš. 15Doli je pa šô Jákob vu Egiptom, i mr’o je on i naši očeve. 16I prêk so prinešeni vu Šihem, i položeni so vu grob, šteroga je küpo Ábrahám z cênov srebra od sinôv Emorra, očé Šihemovoga. 17Gda se je pa približávalo vrêmen obečanja, štero je priségno Bôg Ábrahámi, raslo je lüdstvo, i povnôžalo se je vu Egiptomi. 18Dokeč je nej stano drügi kral, kí je nej znao Jožefa. 19Té je z jálnostjov na njé vzéo naš národ; i hüdo je méo oče naše tô činéči, da so mogli svojo dečico vö dêvati, naj neživé. 20Vu šterom vrêmeni se je porôdo Môšeš; i vugoden je bio Bôgi, kí je hránjeni trí mêsece vu hiži očé svojega. 21Vö djánoga je pa gori vzéla čí Faraova, i gori ga je hránila sebi za siná. 22I vučen je Môšeš na vso modrôst Egiptáncov. Bio je pa zmožen vu rêčih i vu delaj. 23Gda bi pa štiridesét lêt vrêmena star bio, prišlo njemi je v srcé, ka bi pogledno brate svoje siní Izraelske. 24I vidôči níkoga nepravično trpeti, bráno ga je; i včino je zadomeščanjé tomi nepravično trpéčemi, doli pobivši Egiptánca. 25Štímao je pa, kâ razmijo bratje njegovi, kâ njim Bôg dá oslobodjenjé po njegovoj rôki; oni so ta nej razmeli. 26Na drügi dén se je pa pá skázao njim njefkajôčim, i správlao je je na mér govoréči: možjé, bratje ste si; zakaj činíte krivico eden drügomi? 27Té, pa, kí je krívico činio blížnjemi, ga je kraj süno govoréči: što te je postavo poglavníka i sodca nad nami? 28Jeli i mené ščéš bujti, liki si bujo včera Egiptánca? 29Pobegno je záto Môšeš na eto rêč; i včinjen je tühénec vu Midiánskoj zemli, gde je porôdo dvá siná. 30I, gda bi se spunilo štiridesét lêt, skázao se je njemi vu püščávi goré Šinajske angel Gospodnov vu ščípka ognjenom plámni. 31Môšeš pa vidôči, čüdivao se je nad vidênjem. Gda bi pa on bliže šô glêdat, včinjen je glás Gospodnov k njemi: 32Jás sem Bôg očév tvoji, Bôg Ábrahámov, i Bôg Ižaákov, i Bôg Jákobov. Prestrašivši se pa Môšeš, nej je sméo na njega glédati. 33Erkao njemi je pa Gospôd: odvéži črêvle nôg tvoji; ár mesto, na šterom stojíš, je svéta zemla. 34Vidôč sem vido nevolo lüdstva mojega vu Egiptomi, i zdühávanje njihovo sem čüo; i doli sem prišao, naj je oslobodim. I zdaj hodi i pošlem te vu Egiptom. 35Toga Môšeša, šteroga so zatájili erkôči: što te je postavo poglavníka i sodca? toga je Bôg poglavníka i osloboditela poslao po rôki angelskoj, kí se je njemi skázao vu ščípki. 36Toté je je vö spelao činéči čüda i znamênja vu zemli Egiptomskoj i vu erdéčem môrji i vu püščávi štiridesét lêt. 37Tô je tisti Môšeš, kí je pravo sinom Izraelskim: proroka vám pobüdi Gospodin Bôg vaš z brátov vaši, liki mené; tistoga poslüšajte. 38Té je, ki je bio vu správišči vu püščávi z angelom; kí njemi je gúčao na gori Šinajskoj i očém našim; kí je vzéo žíve rečí, da bi je nám dáo. 39Komi so nej šteli pokorni bidti očeve naši; nego so ga odvrgli i obrnoli so se srcom svojim vu Egiptom. 40Govorèči Aroni: napravi nám Bogé, kí bodo pred nami hodili. Ár Môšeši tistomi, kí nás je zpelao z Egiptomske zemlé, neznamo, ka se njemi je zgôdilo. 41I napravili so tele vu dnévi oni, i prípelali so áldov tomi bolvani; i veselíli so se vu delaj rôk svoji. 42Obrno se je pa Bôg, i dáo je je, da bi slüžili vojski nebeskoj, liki je písano vu prorocki knigaj: jeli ste mi zarêzana i vužgána áldüvali štiridesét lêt vu püščávi, hiža Izraelska? 43I gori ste vzéli šator Móloka i zvêzdo Bogá vašega Remfana, te kêpe štere ste si napravili, da bi je molili. Záto prêk vás zoselim z ovkraj Babilona. 44Šator svedôstva je pa bio pri očáki naši vu püščávi, liki je zrendelüvao, kí je Môšeši gúčao, ka bi ga napravo pôleg forme, štero je vido. 45Šteroga so i notri pelali, gori ga vzévši očeve naši z Jezušom vu pogánsko ládanje; štere je vö zgono Bôg od líca očév naši notri do Dávidovi dnévov. 46Kí je najšao pred Bogom miloščo; i proso je, da bi najšao šator Jákobovomi Bôgi. 47Šalamon njemi je pa hižo pocimprao. 48Ali te náj víšešnji vu z rokami naprávleni cérkváj ne prebíva, liki prorok právi: 49Néba je meni králevski stolec, zemla pa podnogáonica nôg moji. Kákšo hižo bodete mi cimprali, velí Gospôd. Ali štero je mesto počivanja mojega? 50Nej je rôka moja naprávila eta vsa? 51Trdnoga Šinjeka i neobrêzanoga srcá i vüh, vi vsigdár svétomi Dühi prôti stojíte; liki očeve vaši, tak i ví. 52Šteroga prorokov so nej preganjali očeve vaši? i vmôrili so je; ki so naprê nazviščávali od prišestjá toga pravičnoga, šteroga ste zdaj ví odávci i lüdomorci včínjeni. 53Kí ste vzéli právdo vu rédi angelov, i nej ste jo zdržali.

II.

54Gda bi pa eta čüli, prežagala so se njim srcá, i škrípali so z zobmi na njega. 55On pa pun bodôči Dühá svétoga, gda bi vu nébo gledao, vido je díko Božo i Jezuša stojéčega na desnici Božoj. 56I erčé: ovo, vídim Nebésa odprta, i Siná človečega stojéčega na desnici Božoj. 57Kričéči pa z velikim glásom, zateknoli so vüha svoja; i sünoli so se z ednim žlakom na njega. 58I, gda bi ga z nesta vö vrgli, kamenüvali so ga. I svedocke so doli djáli gvant svoj k nogám ednoga mladénca, kí se je Šauluš zváo. 59I kamenüvali so Števana, zezávajôčega i govoréčega: Gospon Jezuš! vzemi k sebi düh moj. 60Pokleknovši pa na kôlina, kričao je z velikim glásom: Gospodne, ne postavi njim pred njéh ete grêh. I, gda bi tô erkao, záspao je.

Prekmurska Nova zaveza in Psalmi

© 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, © 2017 Bible Society of Slovenia

More Info | Version Index