Search form

Lükáč 24

XXIV. TÁL.

I. Kristuš gori stáne 1–12.

II. Dvá ideta vu Emauš 13–35.

III. Kristuš se večér skáže vučeníkom 36–47.

IV. Ide vu nebésa 48–53.

I.

1Prvi dén pa po sobotti vgojdno rano so šle k grobi, i nesle so z sebom začimbo, štero so pripravile, i nike drüge ešče ž njimi. 2Najšle so pa kamen odválani od groba. 3I notri idôče, nej so najšle Gospon Jezuša têlo. 4I zgôdilo se je, gda bi se one starale nad têm: ovo dvá možá sta postanola kre njih vu bliskajôčem gvanti. 5Gda bi se pa one bojale i nagnole bi obráz vu zemlo, erkla sta njim: ka íščete toga živôčega med mrtvimi? 6Nega ga eti, nego je gori stano. Spômente se, ka vám je gúčao ešče bodôči vu Galilei. 7Govoréči: ka je potrêbno Siná človeka dati vu roké grêšni lüdi, i raspéti ga, i na trétji dén gori stánoti. 8I spômenole so se ž njegovi rêči. 9I povrnole so se od groba i eta vsa so nazvêstile tim edenájsetim i vsêm tim drügim. 10Bilé so pa Mária Magdalêna, i Johanna, i Mária, Jakubova mati, i te drüge ž njimi, štere so pravile eta apoštolom. 11I vidile so se njim, liki zblôdnost, reči njihove, i nej so njim vervali. 12Peter pa gori stanovši bêžao je k grobi, i nagnovši se, vido je prtí položene same; i odíšao je pri sebi se čüdivajôči nad tém, štero se je zgôdilo.

II.

13I ovo dvá ž njih sta šla vu onom dnévi v mesto, štero je na šéstdesét bežájov od Jerušálema, komi je imé Emauš. 14I onedva sta si zgučávala med sebom od vsê tisti, štera so se zgôdila. 15I prigôdilo se je, gda bi si zgučávala i spitávala, i sám Jezuš se približavši k njima, na vküp je šô ž njima. 16Očí njidva so pa zdržavane bilé, da bi ga nê poznala. 17Erčé pa njima: kákše rečí se tô, štere prôti eden drügomi mečeta hodéča, i sta žalostna? 18Odgovoréči pa eden, komi je imé Kleofáš, erčé njemi: tí si sám tühénec vu Jerušálemi i neznaš, štera so se zgôdila v njem v eti dnévi? 19I erčé njim: štera? Oneva sta pa erkla njemi: Od Jezuša Názarenskoga, kí je bio prorocki môž zmožen vu deli i v rêči pred Bogom i vsêm lüdstvom. 20Kakda so ga tá dáli vládnicke popovski i poglavnícke naši na sôdbo te smrti, i ráspili so ga. 21Mí smo se pa vüpali, kâ on bode, kí odküpi Izraela. Ali ze vsêm etim ete je te trétji dén že dnes, kak so eta včinjena. 22Ali i žene níke z nás so nás sasile, štere so vgojdno rano pri grobi bilé. 23I, geto so nej najšle têlo njegovo, prišle so govoréče: ka so vidênje angelov vidile, kí so pravili: ka on živé. 24I odíšli so niki onih, kí so z nami, k grobi, i najšli so tak, liki so i te žene povedale; njega so pa nej vidili. 25I on njim je erkao: oh nespametni i vükoga srcá vervati vsa, štera so pravili prorocke! 26Nejli je potrebno bilô ta trpeti Kristuši, i tak notri idti vu díko svojo? 27I začnovši od Môšeša i od vsê prorokov, razkládao je njim vsa ona písma, štera so od njega písana. 28I približávali so se k mesti, v štero so šli. I on se je držao, liki dabi dale šteo idti. 29I priprávlala sta ga govoréča: ostani z nami, ár je sunce že k večéri, i dén se je nagno. I notri je šô, da bi ž njima ostano. 30I zgôdilo se je, gda bi si doli seo ž njima, vzéo je krüh, blagoslovo ga je, vlomo ga je, i dáo ga je njima. 31Njidva oči so se pa ôdprile, i poznala sta ga; i on se je nevidôči napravo pred njima. 32I erkla sta eden drügomi: jeli je nej náj srcé gorelo vu nama, gda je nama gúčao na pôti, i gda nama je razkládao písma? 33I, gori stanovši vu onoj vöri, povrnola sta se v Jerušálem; i najšla sta vküp správlene ti edenájset, i kí so ž njimi bili. 34Govoréči: kâ je gori stano Gospôd zaistino, i skázao se je Šimoni. 35I oneva sta pripovidávala, štera so se na pôti zgôdila, i kakda je spoznani od njidva vu lámanji Krüha.

III.

36Gda bi si pa eta oni gúčali, Jezuš sám je postano na srêdi med njimi, i erčé njim: mér vám bojdi. 37Prestrašivši se pa, i bojéči včinjeni štímali so, kâ dühá vidijo. 38I erčé njim: ka ste se zburkali, i zakaj zhájajo gori etakše misli vu srcáj vaši? 39Glédajte roké moje i nogé moje, kâ sem jas. Šlátajte me, i glédajte. Ár düh mesá i kôst nema, liki mené vidite meti. 40I eta govoréči pokázao njim je roké i nogé. 41Gda bi pa ešče nê vervali od radosti, i čüdivali bi se, erčé njim: máte kâ jejstvine eti? 42Oni so pa podali njemi eden táo pečene ribe i mestovnoga medü. 43I vzéo je, i jo je pred njimi. 44Erčé pa njim: ete so one reči, štere sem vám gúčao, gda sem ešče z vami bio: kâ se je potrêbno spuniti vsemi, štera so písana vu právdi Môšešovoj, i v prorokáj, i v Žoltári od méne. 45Teda je ôdpro njim pamet, da bi razmeli písma. 46I erčé njim: kâ je tak pisano, i tak je potrêbno bilô trpeti Kristuši, i gori stánoti od mrtvi na trétji dén. 47I predgatí vu imêni njegovom pokôro i odpüščanje grêhov med vsêmi národmi začnovši od Jerušálema.

IV.

48Ví ste pa svedocke vsega toga. 49I ovo jas pošlem vám obečanje Očé mojega. Ví pa sêdte vu mestí Jerušálemskom, dokeč ne bodte oblečení z možnostjom od visíne. 50Vö je je pa pelao vu Betánio; i pozdignovši roké svoje, blagoslovo je je. 51I včinjeno je, gda bi je on blagoslávlao, lôčo se je od njíh, i gori je nešeni vu nébo. 52I oni so ga molili i nazáj so se povrnoli v Jerušálem z velikov radostjov. 53I bili so vseskôs vu cérkvi hvaléči i blagoslávlajôči Bogá. Amen!

Prekmurska Nova zaveza in Psalmi

© 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, © 2017 Bible Society of Slovenia

More Info | Version Index