Search form

Marko 14

XIV. TÁL.

I. Kristuš se priprávla na moko 1–31.

II. Ta moka 32–42.

III. Pred popmi se tôži i sôdi 43–65.

IV. Peter ga zatají 66–72.

I.

1Bio je pa vüzen, i po drügom dnévi brezi kvasá krühov svétki; i iskali so vládnicke popovski i pisáčke, kakda bi ga po jálnosti zgrabili i vmôrili. 2Pravili so pa: nej vu svétki, naj kak burkanje ne bode lüdstva. 3I gda bi on bio vu Betánii vu híži Šimonovoj toga gobavca; sedéči on, príde edna žena, štera je mêla alabaštrom punoga čístoga nárduškoga drágoga mazala; i vküp stere te alabaštrom i vö njemi vlijé na glavo. 4Bilí so pa niki nemirovni, vu sebi i govoréči: zakaj je toga mazala eto pogüblenjé? 5Ár bi se lêhko ôdalo više za tri stô pênez i dalô siromákom. I razčémerili so se na njô. 6Jezuš je pa erkao: nihájte jo; zakâ ji dresélnost správlate? Dobro delo je včiníla z menom. 7Ár siromáke vsigdár máte sebom; i, gda ščéte, morete njim dobro včiniti, mené pa vsigdár nemate. 8Ona, ka je mêla, je včiníla; naprê je prišla mazat moje têlo na pokápanje. 9Zaistinô velim vam: gdekoli se bode predgao ete Evangeliom po cêlom svêti; i, ka je ona včinila, gúčalo se bode na njé spominanje. 10Júdaš Iškarioteš, eden z tí dvanájset, je odíšao k vládnikom popovskim, da bi ga njim ôdao. 11Oni pa, gda bi eto čüli, radüvali so se, i obečali so njemi pêneze dati. I iskao je, kákda bi ga prípravno vu roké dáo. 12I prvi dén prêšišnjekov, gda bi ágneca vüzenskoga klali, erčéjo njemi vučenícke njegovi: gde ščéš, da idôči priprávimo, naj jêš ágneca. 13I poslao je dvá z svoji vučeníkov, i erčé njima: idita vu mesto, i pred váj príde eden človek vrč vodé neséči, za njim idta; 14I, gde bode notri šô, povêta te hiže gospodári: Vučitel velí: gde je oštaríja; gde jem ágneca z mojimi vučeníkmi? 15I on vám pokáže veliko večérjenico popodivano i priprávleno; tam nám pripravte. 16I vö so šli vučenícke njegovi, i príšli so vu mesto, i najšli so tak, liki njim je povedao; i pripravili so toga ágneca. 17I, gda bi večér postano, prišao je z timi dvanájsetimi. 18I, gda bi oni doli seli, i jeli, erčé Jezuš: zaistino velim vám, kâ me eden z vás odá, ki z menom jej. 19Oni so se pa záčali žalostiti, i praviti njemi eden po ednom: nejli jas? i te drügi: nejli jas? 20On pa odgovoréči erčé njim: eden z ti dvanájset, ki namáka z menom vu skledo. 21Istina Sin človeči ide, liki je pisáno od njega. Jaj pa človeki onomi, po kom se Sin človeči odá; bole bi njemi bilô, da bi se nigdár nê narôdo on človek. 22I, gda bi oni jeli, vzéo je Jezuš krüh i blagoslovivši vlomo ga je i dáo ga je njim i erkao je: vzemte, jête; to je moje têlo. 23I vzéo je pehár, i blagoslovivši dáo ga je njim; i pili so ž njega vsi. 24I erčé njim: tô je moja krv, nôvoga zákona, štera se za vnôge vö vlejé. 25Zaistino velim vám: kâ več ne bodem pio z roda trsa notri do dnéva onoga; gda ga pio bodem nôvoga vu králevstvi Božem. 26I hválo zpopêvavši vö so šli na brêg Olivecki. 27I erčé njim Jezuš: vsi se spáčite vu meni v etoj nôči. Ár je písano: zbíjem pastéra, i razbežijo ovcé. 28Ali po gori stanenjê mojem pred vami bom šô v Galileo. 29Peter njemi je pa erkao: i či se vsí spáčijo, dönok jas nej. 30I erčé njemi Jezuš: zaistino velim tebi, dnes vu etoj noči prvle, liki dvakrat bode kokôt popêvao, me tríkrat zatajíš. 31On je pa od toga bole pravo: či de mi z tebom mrêti, ne zatajim te. Rávno tak so pravili i ti drügi vsi.

II.

32I prišli so na mesto, komi je imê Getšemane; i velí vučeníkom svojim: sedte si eti, dokeč molim. 33I vzeme sebom Petra i Jakuba i Jánoša, i záčao se je strašiti i stiskávati. 34I velí njim: žalostna je düša moja notri do smrti. Ostante eti, ino vörostüjte. 35I naprê stôpivši edno malo, spadno je na zemlo i molo je: kâ, či je mogôče, naj prêde od njega tá vöra. 36I erčé: Abba, Oča, vsa so mogôča tebi; odevzemi ete pehár od méne. Ali nej, kak jas ščém, nego, kak tí. 37I prišao je i naišao je njé spajôče; i erčé Petri: Šímon spíš? Nemreš edno vöro verostüvati? 38Verostüjte i molte, naj ne pridete vu sküšávanje. Düh istina je gotov, ali têlo je nemočno. 39I pá odidôči molo je tô ísto rêč gučéči. 40I, gda bi se povrno, pá je je najšao, ka so spáli, (ár so njih očí žmetne bilé;) i nej so njemi znali kâ odgovoriti. 41I prišao je tretíč, i erčé njim: spíte na dale i počivajte. Zadosta: prišla je vöra, ovo Sin človeči se v rôke ti grêšnikov dáva. 42Stante gori, pojdmo; ovo, kí me odá, se približáva.

III.

43I preci, ešče gda bi on gúčao, prišao je Júdaš, eden bodôči z ti dvanájset, i ž njim vnožina lüdstva z mečmi i z drogmí od vládnikov popovski i pisáčov i ti starišov. 44Dáo njim je pa, kí ga je ôdao, znamênje govoréči: šteroga jas küšnem, tisti je; primte ga, i pelajte ga slobodno. 45I pridôči preci pristôpi k njemi i velí: Mešter, Mešter! I küšno ga je. 46Oni so pa na njega vrgli roké svoje i príjali so ga. 47Eden pa tam ti okôli stojéči je vö potégno meč i vdaro je víšešnjega popa slugo, i odsekao njemi je vühô. 48I odgovoréči Jezuš erčé njim: liki na razbojnika ste vö prišli z mečmi i z drogmí; da bi me zgrabili. 49Vsákši dén sem bio pri vas vu Cérkvi vučéči; i nej ste me príjali. Ali tak je potrêbno, naj se spunijo pisma. 50I niháli so ga vsi, i odbêžali so. 51I eden nikši mladénec ga je nasledüvao oblečeni v rüšenskom gvanti na gôloti; i príjali so ga ti mladénci. 52On pa nihá to rüšensko srakico, nági je odbêžao od njíh. 53I odpelali so Jezuša k víšešnjemi popi, i vküp so se spravili k njemi vsi vládnicke popovski i stariši i pisáčke. 54Peter ga je pa ôzdaleč nasledüvao notri vu dvor višešnjega popa. I vküp je seo z hlápcmi; i segrêvao se je pri ognji. 55Vládnicke pa popovskí i cêli tanáč so iskali prôti Jezuši svêdôstvo, da bi ga vmôrili; i nej so najšli. 56Ár vnogo ji je krívo svedočilo prôti njemi; ali njihova svedôstva so se nej glíhala. 57I níki gori stanovši krivično so svedočili proti njemi govoréči. 58Mí smo ga čüli govoréčega: jas doli sterem eto z rokami naprávleno Cérkev, i po trí dnévi drügo brezi rôk naprávleno gori pocimpram. 59I ni tak se je nej glíhalo njihovo svedôstvo. 60I gori stáne te višešnji pop med njimi, pitao je Jezuša govoréči: ne odgovoríš nikaj, ka eti prôti tebi svedočijo? 61On je pa mučao i nikaj je nej odgôvoro. Pá ga je víšešnji pop pítao, i pravo njemi je: tí sí on Kristuš Sin toga blagoslovlenoga? 62Jezuš je pa erkao: jas sem. I vidili bodte Siná človečega sedéčega z dêsne zmožnosti Bože, i pridôčega z oblákmi nebeskimi. 63Te víšešnji pop pa raspraščivši süknjo svojo velí: ka ešče potrebüjemo svedôstva? 64Čüli ste preklínjanje; ka se vám vídi? Oni so ga pa vsi sôdili, kâ je vrêden smrti. 65I záčali so níki plüvati na njega, i zakrívati obráz njegov, i za vüha ga biti, i praviti njemi: proroküj. I hlápci so ga z palicami bili.

IV.

66I gda bi Peter bio vu dvori zdolaj, príde edna z slüžbenic toga víšešnjega popa. 67I vidôča Petra, kâ se je segrêvao, gléda na njega i velí: i tí si z Názarenskim Jezušom bio. 68On je pa tajio govoréči: ne znam, niti ne rázmim, ka tí práviš. I vö je šô vu predvor, i kokôt je zpopêvao. 69I deklíčka, vidôča njega, pá je záčala praviti tim tam stojéčím: ka je ete z onih. 70On je pa páli tajio. I po malom vrêmeni, páli so ti tam stojéči pravili Petri: zaistino si ž njih: ár si Galileanec, i gúčanje tvoje je prispodobno. 71On se je pa záčao zaklinjati i priségati; kâ neznam, práj, človeka toga; koga právite. 72In drügôč je kokôt spopêvao. I spômeno se je Peter z réči, štero je njemi erkao Jezuš: kâ prvle, liki kokôt bode popêvao dvakrat, zatajíš me tríkrat. I, vö idôči, jôkao se je.

Prekmurska Nova zaveza in Psalmi

© 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, © 2017 Bible Society of Slovenia

More Info | Version Index