Search form

Mátaj 21

XXI. TÁL.

I. Kristuš gêzdi v Jerušálem 1–11.

II. Küpce i tržce z Cerkvi vö zgoni 12–17.

III. Figovo drêvo posêhne 18–22.

IV. Pope od Ivanovoga krsta spitáva 23–27.

V. Tri prispodobnosti: oča svojga siná vu gorice pošila 28–32. Vinograda delavci sluge i siná svojga gospodára bujejo 33–41. Zidárje, te náj jakši kamen zavržejo 42–46.

I.

1I gda bi se približávali k Jerušálemi, i prišli bi v Betfágo k Oliveckoj gori; teda je Jezuš poslao dvá vučeníka, govoréči njima: 2Idita vu eto vés, štera je pred vama, i preci nájdeta edno oselnico privézano i žrbé ž njôv; odvéžta jo i pripelajta je meni. 3I či bode vama što kâ pravo povejta: kâ Gospod njê potrebüje, i preci je odpüsti. 4Tô je pa vse včínjeno, dabi se spunila rêč po proroki povêdana: 5Povête čeri Šionskoj: ovo Král tvoj ide tebi pokoren i sedéči na oselnici i žrbéti pod járem navajene oselnice. 6Idôča pa vučeníka včínila sta tak, kak je njima zapovedáo Jezuš. 7Pripelala sta to oselnico i žrbé, i djalá sta na njidva gvant svoj i gori sta ga posádila na njega. 8To drügo lüdstvo je pa prestéralo gvant svoj na pôt, niki so pa sekali vêje z drevja i na pôt metali. 9To lüdstvo pa naprê idôče i nasledüvajôče je kričalo govoréče: Hožanna Síni Dávidovomi; blagoslovleni, ki je prišao vu Iméni Gospodnovom; Hožanna na visíni. 10I gda bi on notri šô v Jerušálem, genolo se je cêlo mesto erkôče: što je ete? 11Lüdstvo je pa velelo: té je Jezuš prorok od Názareta Galilee.

II.

12I notri je šô Jezuš vu Cérkev Božo, i vö je vrgao vse odávce i küpce vu cérkvi i stole pênez minjávcov je spremetao i stolce golôb odávcov. 13I erčé njim: písano je: Hiža moja se Hiža Molitvena bode zvala; ví ste jo pa napravili na razbojnikov jamo. 14I pristôpili so k njemi slêpi i plantavi vu cérkvi, i zvráčo je je 15Vidôči pa poglavnicke popovski i pisáčke ta čüda, štera je včino, i deco kričéčo vu cérkvi i govoréčo: Hožanna Síni Dávidovomi, razčémerili so se. 16I erkli so njemi: čüješ, ka eti právijo? Jezuš njim je pa erkao: kakpa. Jeli ste nigdár nej čteli, kâ z vüst ti málički i cecajôči si si hválo spravo? 17I nihávši je, vö je šô z mesta v Betánio, i tam je ostano.

III.

18Rano pa nazáj idôči vu mesto, ogládo je. 19I vidôči edno figovo drêvo kre pôti, šô je k njemi; i nikaj je nej najšo na njem, nego li samo listje; i erkao njemi je: nigár se več z tébe sád ne rodi na veke. I preci je posêhnolo ovo figovo drêvo. 20I vidôči vučenícke čüdivali so se govoréči: kakda je preci posêhnolo to figovo drêvo! 21Odgovoréči pa Jezuš erčè njim: zaistino velim vám; či bodte meli vero i nebodte dvojíli, nèli samo tô figovomi drêvi včiníte, nego i etoj gori či erčéte: zdigni se i vrži se vu môrje, zgodí se. 22I vsa, kakoli bodete prosili vu molítvi, vervajôči vzemete.

IV.

23I gda bi on prišao vu cérkev, pristôpili so k njemi vučéčemi poglavnícke popovski i stariši lüdoztva govoréči: vu kákšoj eblásti eta činíš? i što ti je dáo tô oblást? 24Odgovoréči pa Jezuš erčé njim: pítao bom vàs i jas edno rêč, štero či mi povête, i jas vám povêm, vu kákšoj oblásti etò delam. 25Krst Ivana odkud je bio? z nébe, ali z lüdi? Oni pa premišlávajôči vu sebi govoreči: či erčémo, z Nebés, erčé nám: zakaj ste pa njemi nej vervali? 26Či pa erčémo: z lüdi, bojimo se lüdstva; ár vsi májo Ivana, liki proroka. 27I odgovoréči Jezuši erčéjo: neznamo. Erčé njim i on: ni jas ne povêm vám, vu kákšoj oblásti eta činim.

V.

28Ka se pa vám vídi? eden človek je meo dvá siná, i pristôpivši k tomi prvomi erčé: sinek, idi, dnes delaj vu goricaj moji. 29On pa odgovoréči erčé: neščem; potom toga je požalüvo i odíšao je vu gorice delat. 30I, pristôpivši k tomi drügomi, erčé njemi rávno tak. On pa odgovoréči erčé: jas gospodne? I nej je šô. 31Šteri je že med têma dvöma včíno volo očé? povedali so njemi: te prvi. Erčé njim Jezuš: zaistino velim vám: kâ publikánuške i práznicke bodo pred vámi šli vu Králevstvo Bože. 32Ár je prišao k vàm Ivan vu pravice pôti, i nêste njemi vervali; publikánuške pa i práznicke so vervali njemi; ví pa vidôči nej ste se preobrnoli potom, kâ bi vervali njemi. 33Poslüšajte i drügo príliko: bio je eden gospodár človek, kí je posádo gorice, i z plotom je je okôli vzéo, i skopao je v njih prešo i pocimprao je tören i vö je je dáo delavcom i odíšao je inam. 34Gda bi se pa približávalo vrêmen brátve sáda, poslao je sluge svoje k tim delavcom, da bi vzéli sád njih. 35I delavci prijavši sluge njegove, ništeroga so zbili, ništeroga so pa bujli, ništeroga so pa kamenüvali. 36Pá je poslao drüge sluge več od ti prvi; i včínili so njim rávno tak. 37Obslêdnjim pa pošle k njim siná svojega govoréči: zastôpijo se siná mojega. 38Ti delavci pa, gda bi vidili siná, erkli so med sebom: ete je te öročník, pojte, bujmo ga i ládajmo njegovo öročíno. 39I vzéli so ga, i vö so ga vrgli z vinograda, i bujli so ga. 40Záto, gda pride gospôd toga vinograda, ka bode čínio delavcom onim? 41Erkli so njemi: te hüde hüdô pogübí: i gorice vö dá drügim delavcom, šteri njemi notri dájo sád vu svojem vrêmeni. 42Velí njim Jezuš: jeli ste nej čteli nigdár vu písmi: kamen, šteroga so zavrgli zidárje, včinjeni je k glávi voglá; od Gospodna je tô včinjeno, i čüdno je pred očmí našimi. 43Záto velim vám: ka se kraj vzeme ad vás Králevstvo Bože, i dá se poganom prinášajôčim sád njegov. 44I, kí spádne na ete kamen, vküp se smoždži; na koga pa ete kamen spádne, razdrobí ga. 45I slíšavši poglavnícke popovski i Farizeuške ete njegove prílike spoznali so, ka od njih právi. 46I ískali so môduš, kak bi ga prijéti mogli; ali bojali so se lüdstva, ár so ga, liki proroka, meli.

Prekmurska Nova zaveza in Psalmi

© 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, © 2017 Bible Society of Slovenia

More Info | Version Index