Search form

1 Mojzes 19

Sodba nad Sódomo in Lotova rešitev

1Zvečer sta angela prišla v Sódomo, ko je Lot sedèl pri sódomskih vratih. Ko ju je zagledal, je vstal, jima šel naproti in se priklonil z obrazom do tal. 2Rekel je: »Prosim, gospoda, stopita v hišo svojega služabnika, da prenočita in si umijeta noge, zjutraj pa vstaneta in odideta po svoji poti.« Rekla sta: »Ne, prenočila bova na trgu.« 3Zelo ju je silil, zato sta le odšla z njim in stopila v njegovo hišo. Pripravil jima je večerjo, spekel nekvašeni kruh in sta jedla.

4Preden sta legla, so hišo obstopili meščani, sódomski moški, vsi, od dečkov do starcev, vse ljudstvo do zadnjega moža. 5Klicali so Lota in mu rekli: »Kje sta moža, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo!«+ 6Lot je tedaj stopil ven k njim na prag, zaprl vrata za seboj 7in rekel: »Nikar, bratje moji, ne delajte hudega! 8Glejte, imam dve hčeri, ki še nista spoznali moža; naj ju pripeljem k vam, da storite z njima, kar boste hoteli. Samo tema možema ne storite ničesar, saj sta prišla v senco moje strehe!« 9Rekli so: »Poberi se!« Potem so rekli: »Nekdo je prišel sem kot tujec, pa bi rad razsojal. Tebi bomo storili še kaj hujšega kakor njima.« Silno so pritiskali na Lota in bili na tem, da razbijejo vrata. 10A moža sta iztegnila roke, potegnila Lota k sebi v hišo in zaprla vrata. 11Može pa, ki so stali pri vhodu, sta udarila s slepoto, od najmanjših do največjih, tako da niso mogli najti vrat. 12In moža sta rekla Lotu: »Imaš v mestu še koga, morda zeta, sinove, hčere ali sicer kakega svojega človeka? Odpelji jih iz kraja! 13Midva bova namreč ta kraj uničila, kajti njihovo vpitje, ki je prišlo do Gospoda, je prehudo. Zato naju je Gospod poslal, da ga uničiva.« 14Lot je šel ven in govoril s svojima zetoma, ki sta nameravala vzeti njegovi hčeri. Rekel je: »Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod bo mesto uničil!« Toda zeta sta mislila, da se šali.

15Ko se je vzdignila jutranja zarja, sta angela priganjala Lota in rekla: »Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta tu, da ne boš pokončan zaradi krivde tega mesta!« 16Obotavljal se je, zato sta ga moža zgrabila za roko, prav tako tudi njegovo ženo in hčeri – ker mu je Gospod hotel prizanesti – in ga odpeljala ven ter ga pustila zunaj mesta. 17Ko sta jih vodila ven, sta rekla: »Reši si življenje! Ne oziraj se nazaj in ne ustavljaj se nikjer v pokrajini! V gorovje se reši, da ne boš pokončan!« 18Lot jima je odgovoril: »Nikar, gospod! 19Glej, tvoj služabnik je našel milost v tvojih očeh in s tem, da si mi rešil življenje, si mi izkazal veliko dobroto. Toda ne morem se rešiti v gore; lahko bi se mi pripetila nesreča in bi umrl. 20Glej, tisto mesto je dovolj blizu, da se morem zateči vanj. In tako majhno je. Dovôli, da se rešim tja! Ali ni res majhno? Tako bom ostal živ.« 21Rekel mu je: »Glej, uslišal ti bom tudi to prošnjo in ne bom razdejal mesta, o katerem si govoril. 22Hitro se reši tja! Ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.« Zato se mesto imenuje Coar.+

23Sonce je vzhajalo nad deželo, ko je Lot prišel do Coarja 24in je Gospod storil, da sta od Gospoda, z neba, deževala na Sódomo in Gomóro žveplo in ogenj. 25Razdejal je ti mesti in vso pokrajino, vse prebivalce mest in vse rastlinstvo te dežele. 26Lotova žena, ki je bila z njim, pa se je ozrla nazaj in postala solnat steber.

27Zgodaj zjutraj je šel Abraham na kraj, kjer je bil stal pred Gospodom. 28Pogledal je proti Sódomi in Gomóri in vse naokrog po pokrajini. Pogledal je in glej, z zemlje se je vzdigoval dim, kakor bi se kadilo iz peči.

29Ko je Bog uničil mesta pokrajine, se je spomnil Abrahama in poslal Lota proč od razdejanja, ko je razdejal mesta, kjer je prebival Lot.

Začetek Moábcev in Amóncev

30Lot je iz Coarja odšel navzgor in se s hčerama naselil na gorovju. Bal se je namreč bivati v Coarju, zato je živel v votlini, on in obe hčeri.

31Starejša hči je rekla mlajši: »Najin oče je star, v deželi pa ni moža, ki bi se nama približal po navadi vse zemlje. 32Dajva, napojiva očeta z vinom in leziva z njim; tako obudiva zarod po očetu.« 33Tisti večer sta torej napojili očeta z vinom in starejša je šla in legla k očetu. Pa ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. 34Naslednji dan je starejša hči rekla mlajši: »Sinoči sem ležala z očetom; še nocoj ga napojiva z vinom! Potem pojdi ti in lezi z njim! Tako bova obudili zarod po očetu.« 35Tudi tisti večer sta napojili očeta z vinom. Mlajša hči je vstala in legla k njemu, pa ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. 36Tako sta obe Lotovi hčeri zanosili s svojim očetom.

37Starejša hči je rodila sina in mu dala ime Moáb. To je oče Moábcev do danes. 38Tudi mlajša hči je rodila sina in dala mu je ime Ben Amí. To je oče Amóncev do danes.

Slovenski standardni prevod

© 1996, 2013 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, © 1996, 2013 Bible Society of Slovenia

More Info | Version Index